Ker je leta 1993 pričela veljati Pogodba iz Maastrichta, lahko EU oblikuje Skupno varnostno in obrambno politiko kot del Skupne zunanje in varnostne politike (CFSP). Za oblikovanje CSDP so se končno odločili na vrhu v Kölnu leta 1990. Odločitve na področju CSDP zahtevajo soglasnost med državami članicami. T. i. Petersberške naloge, listino varnostnih, obrambnih in mirovnih nalog, so prevzeli iz Zahodnoevropske unije (WEU – Western European Union) ter jo vključili v TEU na podlagi Pogodbe iz Amsterdama. WEU je tako izgubila svoj pomen. Sile za hitro posredovanje EU Petersberške naloge bodo prevzele Sile za hitro posredovanje EU – okrog 60.000 osebja, ki se bo lahko udeleži boja v obdobju enega leta z namenom "vzdrževanja miru" ter "vzpostavljanja miru". Za te vojake je potrebnih približno 200.000 oseb v zaledju. Sile za hitro posredovanje niso stalna vojska EU. Države EU so zagotovile potrebne sile v določenih okoliščinah. V tem je to lahko primerljivo s skupnimi nalogami obrambe članic NATA. V skladu s Pogodbo EU za operacije teh sil ni potrebna odobritev (mandat) ZN (glej tudi Petersberške naloge). Opombe Švedska in Irska sta izjavili, da bosta sodelovali le v vojaških akcijah EU, ki imajo mandat EU. Prva vojaška operacija EU se je začela marca 2003 (v [w fyrom]bivši jugoslovanski republiki Makedoniji/w], bivši Makedoniji) s skupnim proračunom približno 4.7 milijonov Evrov. To je bilo financirano iz rednega proračuna EU. Prva misija v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU je bila policijska misija v Bosni, ki je pričela januarja 2003. Obrambo EU vodi Vojaški odbor EU, Vojaško osebje EU ter Politični in varnostni odbor. Prihodnost Ustavea EU ima posebno poglavje o obrambi, člen I-40. Predlaga ustanovitev skupne obrambe v EU ter dovoljuje uporabo okrepljenega sodelovanja in strukturiranega sodelovanja za bolj zahtevne naloge ter tesnejše sodelovanje za obojestranske obrambne obveznosti -člen. 1-40 in 3-208. Evropski parlament mora biti le obveščen v primerih okrepljenega sodelovanja. Finska se je še posebej zavzemala za uporabo običajnih pravil v primeru okrepljenega sodelovanja, ter za konstruktivno vzdržanje tistih, ki ne želijo sodelovati v skupnih vojaških akcijah, vendar to dovoljujejo drugim. Ustava EU vsebuje tudi klavzulo, ki zavezuje tiste države, ki se strinjajo s tem, da so vezane na skupno obrambo, primerljivo s členom 5 Pogodbe NATA in avtomatično skupno obrambo v podobnem členu 5 Pogodbe ZEU. Ta obveznost, ki ji včasih pravijo "klavzula pomoči", povzroča probleme nevtralnim državam, kot tudi Danski, s svojo posebno obrambno izjemo. V Ustavo EU so vključili tudi drugo t. i. "solidarnostno klavzulo", ki zavezuje Unijo, da pomaga državi članici, ki je žrtev terorističnega napada. Povezave http://european-convention.eu.int/amendemTrait.asp?lang=EN http://europa.eu.int/pol/cfsp/index_en.htm
Ker je leta 1993 pričela veljati Pogodba iz Maastrichta, lahko EU oblikuje Skupno varnostno in obrambno politiko kot del Skupne zunanje in varnostne politike (CFSP). Za oblikovanje CSDP so se končno odločili na vrhu v Kölnu leta 1990. Odločitve na področju CSDP zahtevajo soglasnost med državami članicami. T. i. Petersberške naloge, listino varnostnih, obrambnih in mirovnih nalog, so prevzeli iz Zahodnoevropske unije (WEU – Western European Union) ter jo vključili v TEU na podlagi Pogodbe iz Amsterdama. WEU je tako izgubila svoj pomen.
Sile za hitro posredovanje EU
Petersberške naloge bodo prevzele Sile za hitro posredovanje EU – okrog 60.000 osebja, ki se bo lahko udeleži boja v obdobju enega leta z namenom "vzdrževanja miru" ter "vzpostavljanja miru".
Za te vojake je potrebnih približno 200.000 oseb v zaledju. Sile za hitro posredovanje niso stalna vojska EU. Države EU so zagotovile potrebne sile v določenih okoliščinah. V tem je to lahko primerljivo s skupnimi nalogami obrambe članic NATA.
V skladu s Pogodbo EU za operacije teh sil ni potrebna odobritev (mandat) ZN (glej tudi Petersberške naloge).
Opombe
Prihodnost
Ustavea EU ima posebno poglavje o obrambi, člen I-40. Predlaga ustanovitev skupne obrambe v EU ter dovoljuje uporabo okrepljenega sodelovanja in strukturiranega sodelovanja za bolj zahtevne naloge ter tesnejše sodelovanje za obojestranske obrambne obveznosti -člen. 1-40 in 3-208.
Evropski parlament mora biti le obveščen v primerih okrepljenega sodelovanja. Finska se je še posebej zavzemala za uporabo običajnih pravil v primeru okrepljenega sodelovanja, ter za konstruktivno vzdržanje tistih, ki ne želijo sodelovati v skupnih vojaških akcijah, vendar to dovoljujejo drugim.
Ustava EU vsebuje tudi klavzulo, ki zavezuje tiste države, ki se strinjajo s tem, da so vezane na skupno obrambo, primerljivo s členom 5 Pogodbe NATA in avtomatično skupno obrambo v podobnem členu 5 Pogodbe ZEU. Ta obveznost, ki ji včasih pravijo "klavzula pomoči", povzroča probleme nevtralnim državam, kot tudi Danski, s svojo posebno obrambno izjemo.
V Ustavo EU so vključili tudi drugo t. i. "solidarnostno klavzulo", ki zavezuje Unijo, da pomaga državi članici, ki je žrtev terorističnega napada.
Povezave
http://european-convention.eu.int/amendemTrait.asp?lang=EN
http://europa.eu.int/pol/cfsp/index_en.htm
