Evropska centralna banka je odločila, da mora biti cilj stopnje inflacije v državah, ki so sprejele Evro (Evrocona) med 0 in 2%. Med 1968 in 1998 je bila nemška inflacija pod 2% le v šestih letih.
Kriterij za članstvo v EMU za skupni nacionalni dolg je največ 60%. To je bilo osnovano glede na povprečno razmerje med dolgom in BDP za potencialne države članice, ko se je o EMU pogajalo leta 1991. Možno se je priključiti Evru, če je dolg zmanjšan na sprejemljivo vrednost.
3% GDP-ja, omejitev za maksimalni dovoljeni letni proračunski deficit za članice Evrocone (določena v protokolu (za prekomeren deficitni postopek) in v členu 121 ITEC) se je poostrila s predpisi Pakta o stabilnosti in rasti, ki so še strožja.
V običajnih finančnih letih ne bi smelo biti deficitov, razen če gre za posebne recesijske pogoje. Do tega je prišlo v Nemčiji 2002, kar je vodilo do tega, da je komisijski predsednik Romano Prodi 3% mejo proračunskegao deficita označil za "neumno", ki naj bi preprečila vladam, da povečajo potrošnjo v namen preprečitve recesije.
3% meja proračunskega deficita je bila presežena v Franciji in Nemčiji 2003. S tem sta tvegali kazen.
Povezave