Junija leta 1965 je francoski predsednik Charles de Gaulle začel bojkotirati vsa zasedanja Sveta – "kriza neizvrševanja predsedovanja". Na podlagi Pogodbe iz Rima iz leta 1957 naj bi o kmetijskih in proračunskih zadevah odločali večinsko po prehodnem obdobju, v katerem bi odločanje bilo soglasno. Ob koncu prehodnega obdobja De Gaulle ni sprejel odpravo soglasnega glasovanja in je tako začel francoski bojkot. Do januarja 1966 so sprejeli kompromis, ki je dovoljeval državam članicam, da dajo veto na odločbe, za katere so menile, da so "ključnega nacionalnega pomena". Ključni interesi so pomembni vendar v realnosti se lahko Luksemburški kompromis uporablja na vsakem področju dokler večina, ki blokira odločitve podpira veto državo. Kompromis je deloval v smeri, da so državo, ki se sklicuje na pravico veta, podpirale države za glas vetam, ki bodo nato dopustile nadaljevanje pogajanj. "Luksemburški kompromis" nima pravnega statusa, temveč je politični sporazum, izražen v komunikeju, in se nanaša na nesporazume med Francijo in petimi drugimi državami članicami Evropske gospodarske skupnosti. Kljub temu so kompromisu ostali zvesti do decembra 1985, ko so predsedniki in ministrski predsedniki držav članic sklenili, da ga zanemarijo in dovolijo drug drugemu, da zanikajo, da so se sporazumeli o tem. Ljudje se verjetno še vedno ne strinjajo o tem, če pravica veta, predstavljena v Liksemburškem kompromisu še vedno obstaja. Ogovor je, da obstaja le takrat, ko ga upoštevajo države z glasovi manjšine, ki lahko preprečijo odločitev. Opombe · Leta 1982 je Združeno kraljestvo skušalo uporabiti veto zoper predlagana povišanja cen kmetijskih proizvodov, toda drugi ga niso sprejeli, saj je bil namen oblikovati britansko oprostitev. · Zadnji uspešno uporabljen politični veto, ki se je nanašal na ključni nacionalni interes, se je zgodil leta 1984. · Maja leta 1988 je Grčija brez uspeha skušala uporabiti veto. Pravice političnega veta, ki se nanaša na Luksemburški kompromis, ne gre zamenjati s pravico veta, ki jo ima vsaka država članica EU, ko se zahteva soglasje. Podobno vrsto pravice veta so vnesli v TEU s Pogodbo iz Amsterdama glede Skupne zunanje in varnostne politike: države članice lahko ovirajo Svet pri odločanju s kvalificirano večino, tako da predložijo zadevo Evropskemu svetu, ki mora potem odločati soglasno. Prihodnost Ustava EU uradno odpravlja Luksemburški kompromis v členih I-22 in I-33, kar oblikuje glaicirane večine za splošno pravilo. Vsako izjemo mora odobriti Ustava EU. Bivša desna roka Jeana Monneta, Georges Berthoin, je predlagal, da bi ponovno sprejeli pravico veta glede ključnih vprašanj s tem, da bi zahtevali, da mora ministrski predsednik braniti takšen veto na vrhu EU. Ta predlog je podala skupina Foruma za demokracijo v Konvenciji o prihodnosti Evrope skupaj z nadaljnjo zahtevo, da mora o vetu odločati konkretni nacionalni parlament prek javne razprave. Povezave http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/cig/g4000l.htm#l2
Junija leta 1965 je francoski predsednik Charles de Gaulle začel bojkotirati vsa zasedanja Sveta – "kriza neizvrševanja predsedovanja".
Na podlagi Pogodbe iz Rima iz leta 1957 naj bi o kmetijskih in proračunskih zadevah odločali večinsko po prehodnem obdobju, v katerem bi odločanje bilo soglasno. Ob koncu prehodnega obdobja De Gaulle ni sprejel odpravo soglasnega glasovanja in je tako začel francoski bojkot.
Do januarja 1966 so sprejeli kompromis, ki je dovoljeval državam članicam, da dajo veto na odločbe, za katere so menile, da so "ključnega nacionalnega pomena". Ključni interesi so pomembni vendar v realnosti se lahko Luksemburški kompromis uporablja na vsakem področju dokler večina, ki blokira odločitve podpira veto državo.
Kompromis je deloval v smeri, da so državo, ki se sklicuje na pravico veta, podpirale države za glas vetam, ki bodo nato dopustile nadaljevanje pogajanj.
"Luksemburški kompromis" nima pravnega statusa, temveč je politični sporazum, izražen v komunikeju, in se nanaša na nesporazume med Francijo in petimi drugimi državami članicami Evropske gospodarske skupnosti. Kljub temu so kompromisu ostali zvesti do decembra 1985, ko so predsedniki in ministrski predsedniki držav članic sklenili, da ga zanemarijo in dovolijo drug drugemu, da zanikajo, da so se sporazumeli o tem.
Ljudje se verjetno še vedno ne strinjajo o tem, če pravica veta, predstavljena v Liksemburškem kompromisu še vedno obstaja. Ogovor je, da obstaja le takrat, ko ga upoštevajo države z glasovi manjšine, ki lahko preprečijo odločitev.
Opombe
· Leta 1982 je Združeno kraljestvo skušalo uporabiti veto zoper predlagana povišanja cen kmetijskih proizvodov, toda drugi ga niso sprejeli, saj je bil namen oblikovati britansko oprostitev.
· Zadnji uspešno uporabljen politični veto, ki se je nanašal na ključni nacionalni interes, se je zgodil leta 1984.
· Maja leta 1988 je Grčija brez uspeha skušala uporabiti veto.
Pravice političnega veta, ki se nanaša na Luksemburški kompromis, ne gre zamenjati s pravico veta, ki jo ima vsaka država članica EU, ko se zahteva soglasje.
Podobno vrsto pravice veta so vnesli v TEU s Pogodbo iz Amsterdama glede Skupne zunanje in varnostne politike: države članice lahko ovirajo Svet pri odločanju s kvalificirano večino, tako da predložijo zadevo Evropskemu svetu, ki mora potem odločati soglasno.
Prihodnost
Ustava EU uradno odpravlja Luksemburški kompromis v členih I-22 in I-33, kar oblikuje glaicirane večine za splošno pravilo. Vsako izjemo mora odobriti Ustava EU.
Bivša desna roka Jeana Monneta, Georges Berthoin, je predlagal, da bi ponovno sprejeli pravico veta glede ključnih vprašanj s tem, da bi zahtevali, da mora ministrski predsednik braniti takšen veto na vrhu EU. Ta predlog je podala skupina Foruma za demokracijo v Konvenciji o prihodnosti Evrope skupaj z nadaljnjo zahtevo, da mora o vetu odločati konkretni nacionalni parlament prek javne razprave.
Povezave
http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/cig/g4000l.htm#l2
