Ustanovljena s Pogodbo iz Maastrichta leta 1993. EMU postavlja zgornjo mejo pri javnem trošenju in financiranju javne porabe,
EMU ima tri stopnje priprave, tretja in zadnja stopnja sta se začeli 1.januarja 1999 z zakonito predstavitvijo Evra kot enotne valute. To pomeni, da so so bile med 1.januarjem 1999 in de facto predstavitvijo Evra kot plačilno sredstvo (1.jauarja-30.junij 2002), enota "Evro" in nacionalne valute držav Evrocone, pravno obravnavane kot enotna valuta.
EMU omogoča skupno centralno banko za države, ki uporabljajo Evro (države Evrocone), Evropsko centralno banko (ECB). ECB izdaja valuto za 12 držav Evrocone.
Pogodba iz Maastrichta zahteva nizko inflacijo. ECB je določila, da ohrani inflacijo v Evroconi na 2% ali manj na leto. ECB ni nadzirana politično ter ji je s Pogodbo prepovedano slediti navodilom katerekoli vlade ali institucije EU. Pogodba zahteva vlade članice, da ohranjajo svoja gospodarstva tako, da bodo skladna z monetarno politiko ECB.
Za priključitev EMU morajo gospodarstva držav izpolnjevati štiti kriterije (kriteriji zbliževanja). Po priključitvi se morajo države strinjati z ohranitvijo svoje potrošnje na določeni stopnji (Pakt stabilnosti in rasti). Glede na omenjeni pakt so lahko vlade, ki vodijo prekomerni proračunski deficit (to je, da porabijo več kot je njihov dohodek) in nimajo namena rešiti ta problem, kaznovane.
2003 sta tako Nemčija in Francija prekršili pravilo z navajanjem, da vlade ne morejo imeti letnega deficita več kot 3% GNP. Državi sta tako tvegali svojo kredibilnost.
Povezave
Glej tudi Evroobmočje in optimalno valutno območje.