Sistem vlade, kjer je državna oblast deljena med centralno federalno vlado in provincialne ali regionalne ravni, kot v Nemčiji, Avstriji, ZDA, Kanadi, Avstraliji, Indiji, Nigeriji in veliko drugih državah.
Federacijska nasprotja s centralističnimi državami kot so Fancija, Danska in Nemčija, kjer oblast ni deljena na dve ravni. Del federalizma je ideja, ki presega mejna vprašanja, se bo obravnalo tako demokratično kot nacionalna vprašanja parlamentarnih demokracij.
Kot v ZDA, federalno demokracijo vodi dvo-senatni upravljalski organ. Po tem modelu, en senat predstavlja prebivalce znotraj sodelujočih držav, število predstavnikov vsake države je proporcionalno glede na velikost populacije. Drugi senat predstavlja sodelujoče države z enakim številom predstavnikom za vsako, ne glede na njihovo različno velikost kot v ZDA, kjer sta dva senatorja na državo.
Federalizem v Evropi
Večina evrofederalistov bi rado videlo delovanje Evropskega parlamenta kot Predstavništvo ZDA, z ljudmi vsake države, s splošnim predstavništvom v povezavi z njihovim številom; Svet ministrov bi postal enakovreden Senatu ZDA, tako, da bi vsaka država imela enako ali podobno število predstavnikov. V ameriškem, senatu so vse države enakovredne. V predstavništvu so vsa volilna telesa enakovredna. V evropskin institucijah so manjše države članice boljše zastopane v Evropskem parlamentu, vendar enako zastopane v Svetu ministrov.
Fedralistični ideali temeljijo na ideji, da bi bili državljani EU obravnavani kot ljudje z občutkom skupnosti, primerljivim s takšnim kot v nacionalnih državah. Zato verjamejo, da lahko EU postane demokratično primerljiva ZDA, Nemčiji ali ostalim nacionalnim demokracijam, če bi imela podobne vladne institucije.
Kritiki evrofederalistov to zavračajo. Poudarjajo, da se državljani EU nikoli ne morejo biti primerljivi z nacionalno skupnostjo in da ustanovitev institucij v EU na podobnem nacionalnem nivoju, ne bo rešilo težav demokratičnega deficita EU. Poudarjajo, da so državljani primarno lojalni in sami sebe enačijo s svojo državo ali narodom- in ne z EU.
Veliko kritikov podpirajo medvladne načine mednarodnega sodelovanja v katerih so državah suverene ne glede na razlike med njimi in vsaka država ima en glas- kot v generalni skupščini ZN npr.- ne glede na to ali so velike ali majhne, močne ali šibke, bogate ali revne. Običajen način mednarodnega sodelovanja je ena država en glas.